Ko smo udeleženci naše pete projektne mobilnosti prispeli v Collegi Sant Roc, šolo naših španskih partnerjev, je ravnatelj Juan Antonio ravno obdeloval šolski vrt, ki zaseda velik del šolske strehe. Hkrati je učence vabil na mini orientacijski tek, za katerega so prav tako pripravili manjšo travnato zaplato poleg vrta. Za zelene kotičke (pridobljene tudi v času projekta) so izkoristili tudi ozke ploščadi ob zidu šole. Collegi Sant Roc, šola s preko 1000 učencev, od vrtca pa vse do srednje šole, leži v mestu Alcoy. Mesto je sicer slikovito, saj se vzpenja na dveh bregovih, ki ju loči reka, povezana pa sta z mnogimi mostovi, a ima malo parkov in drugih zelenih površin. Obkroženo je s skalnatimi nacionalnimi parki. Šola je katoliška vendar jo obiskujejo tudi otroci, ki niso verni. Zgrajena je v več nivojih nad rečico, v nivojih imajo tudi igrišča, ki so vsa asfaltna, skoraj brez igral (kot ploščadi). Večina jih je pokritih, porisana so z različnimi motivi, npr. solarnim sistemom, gibalno potjo…
Ravnatelj Juan Antonio (eden od petih ravnateljev) je gonilna sila za naravovarstvenimi projekti. Eden izmed njih je ponovna naselitev rečnih rakov v reko- projekt v sodelovanju z mestno oblastjo uspešno izvajajo že vrsto let. Novejši pa je projekt za ohranitev avtohtone sorte kokoši, ki jih gojijo v šoli. Imajo dva kokošnjaka na dveh nivojih - v enem v inkubatorju gojijo avtohtone piščančke, v drugem pa imajo običajno vrsto kokoši. Poleg kokošnjaka je še nekaj visokih gred, kompostnik, povsod okrog šole pa so razporejene ptičje gnezdilnice.
Šolo smo udeleženci raziskovali v obliki lova za zakladom. Vsaka država je dobila načrt z zaporedjem točk, ki smo jih morali obiskati. Na vsaki nas je čakala naloga, npr. razvrščanje odpadkov, matematična uganka, orientacija in izdelovanje kostumov z otroki za naslednji dan. Otroci so zelo lepo vzgojeni, prijazni, pozorni, dobro sodelujejo in si pomagajo med seboj. Do nas niso bili zadržani, veliko so nas spraševali in se nasploh odlično znašli v vlogi gostiteljev.
Oprema v šoli ni nova, a je dobro ohranjena. Učilnice so majhne, tudi v vrtcu je sistem precej šolsko naravnan. Ena učiteljica skrbi za okoli 20 otrok, tudi triletnikov. Otroci obedujejo v jedilnici v spremstvu dežurnih učiteljev, tudi spijo v drugem prostoru, pod nadzorom dežurnega učitelja. Njihov urnik je namreč deljen: učitelj dela od 9.00 do 12.00, potem pa imajo čas za siesto (počitek in kosilo), nadaljujejo pa zopet v popoldanskih urah in končajo okoli pete ali šeste ure. Starši lahko otroke vmes vzamejo iz vrtca/šole in z njimi pojejo kosilo, ali pa jih pustijo v šoli. Za dopoldansko malico si otroci prinesejo sadje in prigrizek. Obroke imajo dobre, kar 80 procentov lokalne hrane in 50 ekološke. Obroki so sestavljeni iz predjedi, ki je navadno zelenjava in lokalna žita, glavni obrok pa sestavljajo proteini.
Na delavnicah smo si poročali, kakšne aktivnosti smo v šolah in vrtcih izvajali v okviru projektnega sklopa o trajnostni prehrani, o zakonskih normativih glede šolske prehrane in dokončali plakate, ki jih bomo uporabili za širjenje projektnih učinkov. Naredili smo tudi osnutek smernic za uvajanje trajnostnih praks v vrtce. Otroci in učitelji so nas povabili, da se jim pridružimo na zaključni prireditvi ob koncu šolskega leta. Vsak razred je pripravil plesno točko na različne zvrsti popularne glasbe. Udeleženke iz Vrtca Vrhnika smo se pridružile četrtošolcem in oblečene v hipijevske kostume zaplesale koreografijo Abbine pesmi Mamma Mia. Kljub vročini smo se odlično zabavali, ohladili pa smo se z domačim sladoledom. Konec šolskega leta pa so proslavili tudi učitelji, ki smo se jim pridružili na gala kosilu v bližnjem hotelu. Zadnji dan je bil namenjen raziskovanju mesta z lokalnim vodičem in obisku zgradbe lokalne uprave, kjer nas je sprejel predstavnik obline, zadolžen za izobraževanje in okolje. Seznanili smo ga z našim projektom, on pa nam je predstavil še nekaj podatkov o Alcoyu. Zaključili smo z evalvacijo srečanja in tradicionalno paello, ki smo jo vsi jedli iz ene velike ponve. Slove je bilo grenko—sladko: z nekaterimi udeleženci smo se tokrat videli zadnjič, z drugimi pa se bomo že čez nekaj dni spet srečali v Sloveniji.
