Koliko časa neki je že preteklo, odkar je imel Ivan Cankar zadnjo rojstnodnevno zabavo, smo se spraševali v Želvici. V četrtek, 10. maja, bi namreč naš znameniti someščan praznoval 142 let. In če se te po tolikih letih še vedno spominjajo ne samo na Vrhniki, pač pa po vsej Sloveniji in še dlje, si gotovo zaslužiš zares dobro rojstnodnevno zabavo. In res je bila. Na B-vhodu je tisti dan iz krušne peči dišalo po pečenih hruškah, svežemu kruhu in piškotih . Če bi pozorno opazovali, bi videli, da je celo Cankar na bližnjem spomeniku nos zasukal v smeri Želvice. Na našem hribčku je zrasla skladovnica mesarjevih klad, na kateri se je kot v pisateljevih časih igrala kopica otročadi, pod njim se je na starem kavnem mlinčku mlela kava v zrnju, na terasi so se igrale igre iz Cankarjevega otroštva in iz papirja izdelovali Cankarjevi brki. Vsi, ki besede ljubijo prav tako kot Cankar, so največ časa preživeli v knjižnicami pod krošnjami, tisti, željni dogodivščin, pa so nove izkušnje in znanja pridobivali v Enajsti šoli pod mostom oz. bolje rečeno pod brvjo okoli ribnika in tudi v njem. Kapeljev sicer v njem nismo našli, ni pa manjkalo paglavcev in pupkov. Teh seveda nismo spekli, pač pa vrnili nazaj v vodo.
V dejavnosti smo bili tako zatopljeni, da nismo opazili, ali se je pisatelj svoje zabave zares udeležil. Da smo se imeli zares krasno, pa je gotovo slišal vse do svojega spomenika. Vse najboljše, Ivan Cankar, želimo ti, da bi se te spominjali še mnogi prihodnji rodovi.
