»Jaz imam pa srečo,
žametno in rdečo,
nihče mi je ne vzame,
zorela je le zame,
moja, moja, moja je samo,«
prepeva vila Malina, glavna junakinja iz istoimenske zgodbice Svetlane Makarovič. In tudi Sončki, Čukci in Sovice, Slončki in Lunce smo imeli srečo, veliko srečo, da smo si lahko predstavo po knjižni predlogi 12. februarja ogledali v ljubljanskem Lutkovnem gledališču. Zgodbica je med otroci nadvse priljubljena (Sončki na primer so si jo med počitkom zaželeli tolikokrat, da so na predstavi zraven mrmrali besedilo in glasno prepevali ob pesmicah), zato pri izbiri niti za hip nismo oklevali, ko so nam iz gledališča poslali svojo ponudbo.
Pri otrocih pa dogodek ni zgolj predstava sama, ampak tudi vse dogajanje okoli nje. Kot že rečeno, smo pravljico prej poslušali in prebirali, prepevali smo pesmice, ki jih je zgodbica polna in gredo hitro v uho, odštevali smo dneve, na dan predstave komaj vase spravili kak grižljaj, potem pa noske pritisnili ob šipo in nestrpno opazovali, kdaj bomo zagledali avtobusa, ki nas bosta odpeljala v Ljubljano. Tudi vožnja sama je bila velik dogodek pa avla lutkovnega gledališča z Zverjaščevimi stopinjami po tleh in mehke pisne klopi v dvorani tudi. Predstava ni razočarala – z velikimi očmi smo sledili vili, ki je letala po odru, se smejali norčijam jazbeca, ježa, podlasice in šoje, pritegnili pesmicam in nastopajoče nagradili z bučnim aplavzom.
Vila Malina je radovedna, igriva, malce svojeglava, včasih kujava in vedno popackana, svojo pravo identiteto še išče (še ime dobi šele čisto na koncu zgodbe), pa vendar pozna vse modrosti sveta – tudi to, da ko se prepirata dva, tretji dobiček ima. In ker je vila, pravi, je treba z njo pač potrpeti in se je ne sme preveč oštevati Je torej prav taka, kot so naši otroci, ki so jo zato takoj sprejeli za svojo. In veste, kaj je bila prva stvar, ki so si jo otroci zaželeli, ko smo polni vtisov prišli nazaj v vrtec? »Lahko med počitkom poslušamo Vilo Malino?« 🙂
Sončki, Čukci in Sovice, Slončki in Lunce
