Od zaÄetka februarja naĆĄa kokoĆĄ Liza sedi v svojem senenem gnezdu v kokoĆĄnjaku in se nikamor ne gane. Je ĆŸalostna, ker zaradi nevarnosti okuĆŸbe s ptiÄjo gripo (ki je nevarna pticam, ljudem pa na sreÄo ne) ne more na potep do Ljubljanice? Jo zebe? Ali pa je prav zares zbolela, smo se spraĆĄevali. Ć e jajc, ki smo jih od zaÄetka januarja skoraj vsak dan pobirali v gnezdu, ni bilo veÄ videti. O, ne, to pa ne drĆŸi. Ko so jima otroci neko jutro prinesli sveĆŸo vodo, se je Liza namreÄ malce premaknila in pod njo so zagledali dva jajÄka. Bila sta topla. Od takrat naprej je nismo veÄ motili. Reno se je potrpeĆŸljivo stiskal k njej, jo Äuval in preĆŸal na morebitne nevarnosti. Vse do danaĆĄnjega jutra, ko pod njo nismo veÄ opazili jajÄk, paÄ pa dva majcena ÄivkajoÄa kljunÄka. Koliko veselja sta prinesla s seboj! Novica se je hitro razĆĄirila po Ćœelvici in v naslednjih urah so se mimo kokoĆĄnjaka Äisto potiho in ne preveÄ od blizu vrstile kolone malih in velikih obiskovalcev. Da sta piĆĄÄanÄka LIzina in Renova potomca ni dvoma – eden je povsem Ärn kot LIza, drugi pa ima kot Reno s perjem pokrite noĆŸice. V naslednjih dneh bomo dali mladi druĆŸinici Äas, da se navadi na novo rutino, bomo pa pozorni, da se bodo vsi ĆĄtirje kar najbolje poÄutili.




