V ponedeljek, 12. marca, smo Pikice, Dežnički in Klobučki zaskrbljeno gledali nebo. Marec se je namreč obnašal aprilsko, mi pa smo si obetali izlet v Ljubljano in obisk Slovenske filharmonije. Ko pa smo stopili iz vrtca, se je na nebu narisala prekrasna mavrica in takoj smo vedeli, da bo vreme na naši strani. Tako smo dežnike v Ljubljani pustili kar pri prijaznem vozniku avtobusa in se odpravili na potep po ljubljanskih ulicah. Kadar se odpravimo v naše glavno mesto, si vedno vzamemo še nekoliko več časa, da v miru prisluhnemo zvokom prebujajočega se mesta in si ogledamo ves mestni vrvež z avtobusi, trgovinami z najrazličnejšim blagom, tržnico, poiščemo ljubljanske zmaje in grad, pomahamo Prešernu in si privoščimo še malico na Mesarskem mostu z znamenitimi ključavnicami. Tokrat pa je bil naš cilj stara rumena hiša, ki se imenuje Slovenska filharmonija. Tam nas je pričakala nasmejana gospa Aleksandra, ki hišo pozna kot svoj lasten žep. Razkrila nam je njeno skrivnost – v njej prebiva gospa Glasba. Da je to zares drži, smo razumeli takoj, ko smo vstopili vanjo. Razlegala se je iz vsepovsod in od vsakogar, ki smo ga srečali. Gospa Aleksandra in gospa Glasba sta nam najprej povedali nekaj zanimivosti o stavbi, poklicu glasbenika in glasbilih, nato pa sta nas vodili po zavitih hodnikih in stopniščih, skozi manjšo sobano, kjer je vadil pevski zbor, veliko dvorano, kjer smo prisluhnili orkestru, in na koncu do male kletne sobice z najrazličnejšimi tolkali, ki so povzročala zares čudovit hrup. Glasba pa nas je spremljala tudi, ko smo Slovensko filharmonijo zapustili. Dežne kapljice so po strehi avtobusa škrebljale vso pot do Vrhnike in tudi same ustvarjale prav posebno melodijo.