V letošnjem šolskem letu sem se odločila, da bom popoldanska srečanja obogatila s povabilom starih staršev.
Moram povedati, da sem se za tako obliko sodelovanja, kljub večletni delovni dobi, odločila prvič in zato stopala na povsem neznano področje.
Začetni dvomi so se hitro razblinili, saj je večina staršev kmalu po uradnem vabilu pri naju preverjala, koliko starih staršev lahko pride, ali lahko prideta oba para ali smo številčno omejeni. Naj povem tudi to, da so na dan prihoda starih staršev v vrtec o tem govorili tudi otroci v vrtcu.
No, pa smo le dočakali ta dan. Zbralo se nas je res veliko število. Večina je s seboj prinesla naročeni material, babica, ki pozna naravo našega dela pa je prinesla s seboj še veliko drugega materiala.
Skladno z rdečo nitjo naših timskih sodelovanj na vhodu prvega starostnega obdobja,
v tem šolskem letu je to kulturna dediščina, sem to temo vključila tudi v samo delavnico s starimi starši. Želela sem, da otrokom predstavijo, pokažejo igrače, katere se lahko z malo domišljije in dobre volje naredi doma. Tako smo izdelovali punčke iz blaga na lesenih palčkah, posteljice za punčke ter garaže iz škatel za čevlje.
Vzdušje je bilo res prijetno, babice in dedki so v izdelavo vključili svoje znanje, domišljijo ter tudi svoje vnuke in vnukinje. Izdelki so bili zanimivi in različni.
Po dobri uri intenzivnega dela smo se razšli veselih obrazov in glede na informacije iz strani starih staršev polni dobre volje.
Sama sem bila ob zaključku sicer pozitivno utrujena, vendar trdno odločena, da bom to obliko sodelovanja prav gotovo še vključevala v svoje delo z otroki.
“Palčki”
