8. februar, slovenski kulturni praznik, je letos prišel na nedeljo, zato smo ga pri Copatkih, Pikicah, Tolovajčkih in Sončkih praznovali dan kasneje, torej v ponedeljek. Pa nič zato, vsaj malce ‘kulturen’ je pač treba biti vsak dan v letu. Da spoštujemo našo bogato slovensko kulturo s prebiranjem pravljic, prepevanjem, prehranjevanjem in spoštovanjem drug drugega, kažemo skozi vse leto, Prešernov dan pa je bil vseeno čisto poseben. Obiskal nas je namreč slavni pesnik osebno! Odet v črn plašč, bele rokavice in s črnim cilindrom na glavi, nas je že navsezgodaj povabil na mini lutkovno predstavo Povodni mož v Copatkovo sobo. Ko so izzveneli zadnji verzi slavne pesnitve in se je polegel bučen aplavz, smo slovesno vstali in prisluhnili slovenski himni. Starejši otroci in strokovne delavke smo Zdravljici pritegnili s petjem, da je celo Prešeren sam snel cilinder z glave! Povabil nas je na ples Povodnega moža in Urške in dokazal, da je še vedno precej poskočen in da korakov valčka ni pozabil, čeprav ni plesal že skoraj dve stoletji. Pomagal nam je tudi pri ustvarjanju – v Tolovajčkovi sobi je poziral za svoje portrete z ogljem, v Sončkovi sobi je skrbel, da so bile barve na slovenski zastavi v pravilnem zaporedju in da ni manjkala prav nobena zvezdica v grbu, v Copatkovi sobi pa se je z otroki igral s prstnimi lutkami, ki so jih otroci izdelali iz tulcev. Ker je bil Prešeren družaben možak in ker se med seboj radi podružimo tudi mi, smo naše druženje nadaljevali vse do kosila. Kar nekaj najmlajših otrok se je s Prešernom srečalo prvič in ko te enkrat obišče Prešeren sam, takega srečanja gotovo ne pozabiš vse življenje!
p.s. Naše izdelke in foto utrinke (skupaj s plakatom o someščanu Ivanu Cankarju, ki so ga izdelali Čukci in Sovice) si lahko ogledate v avli Želvice.
Copatki, Pikice, Sončki in Tolovajčki
