Za Čukce in Sovice, Sončke ter za nekaj Lunc je letošnje leto v vrtcu zadnje – naslednje leto namreč odhajajo v šolo -zato se trudimo, da bi bilo to zadnje leto zanje prav posebno. In eno takih doživetij, ki se jih bodo spominjali še dolgo, je prav gotovo zimovanje. Zimovanje je organizacijsko zahtevno, za strokovne delavce in druge spremljevalce precej naporno, za otroke in starše prava preizkušnja, pa vendar je brez dvoma vredno vsega truda, ko opazuješ otroke, ki z žarečimi očmi pripovedujejo o svojih dogodivščinah še dolgo potem, ko so kovčki razpakirani in obleke oprane.
Četena Ravan s kmetijami Tavčar, Davčan in Pr’ Ožbet je že stara znanka vrtca Vrhnika, saj tja zahajamo že kar nekaj let. Vsako leto je podobno pa hkrati povsem drugače, saj program soustvarjajo tudi otroci sami. Zaradi velikega števila otrok smo se na Četeno Ravan tudi letošnje leto odpravili v dveh izmenah. Od ponedeljka do srede je med drugimi gostila Sončke, od srede do petka pa Lunce ter Čukce in Sovice.
Na odhod smo se v treh skupinah pripravljali različno – eni so si ogledovali posnetke in fotografije iz prejšnjih let, si ogledovali slike na internetu, drugi so pripravili plakat, dnevnike zimovanja, odštevali dneve, izdelovali oznake za na kovčke, pakirali lopate za sankanje in druge nepogrešljive potrebščine, tretji pa kar vse našteto. In prav vsi otroci so že pred dnevom odhoda vedeli povedati, da odhajajo v pravljično deželo škratov. V vsem vznemirjenju ni bilo čudno, da smo prve škrate iz avtobusa opazili že nekje pri Brezovici. Še več njihovih domovanj pa je bilo mogoče opaziti, ko se je ovinkasta cesta iz Škofje Loke skozi gozd začela vzpenjati visoko proti Četeni Ravani. Na kmetijah so nas gospodarji prijazno sprejeli in nam pomagali pri namestitvi v sobe. Med okusno malico smo se malce okrepčali, se spoznali in obujali spomine iz prejšnjih let. Nad sobami so bili otroci popolnoma očarani – šalili smo se, da bi bilo zanje zimovanje posebno doživetje, tudi če jih v treh dneh sploh ne bi zapustili. Pa smo vseeno po kosilu krenili proti Črnemu vrhu, s koder je krasen razgled na dolino pod njim. Škrati so nam ponagajali že prvi dan – razmetali so postelje, poskrili igrače, s skupnimi močmi so celo prevrnili nekaj stolov! Na hrbtu kobile Miše smo si nabrali novih moči in tako je po večerji sledil žur v pižamah, tak ki nam bi ga še odrasli zavidali – z disko kroglo, bleščicami in modnimi frizurami, plesom po mizah in prigrizki! Kljub temu smo se naslednje jutro zbudili zgodaj in jo mahnili na sankališče, kamor so nam prijazni vaščani pripeljali topel čaj, jabolčni zavitek in celo pico! Ker smo se v hrib vozili s tekočim trakom, smo imeli popoldne dovolj moči za igro na igrišču z gugalnico za tri osebe in škripcem, ki se je otrokom zdel eden boljših izumov človeštva. Ko je sonce zašlo pa smo se pogreli še ob ognju, ki smo ga sami zakurili.Ob malem vodnjaku so nam škrati v zameno za škratovščine prejšnjega dne pustili pismo in nas povabili na večerni lov za zakladom ob soju žepnih svetilk. Še prej pa nas je čakala gora palačink, ki nam jih je spekla gospodinja. In kot da ne bi palačinke dovolj dišale že same po sebi, se je po vsej hiši širil vonj po sveže spečenem kruhu, ki smo ga zamesili popoldne. Lov je bil uspešen – kot pravi raziskovalci smo sledili sledem (v obliki majcenih škratovih oblačilc), ukanili škrate in si priborili zaklad! Naslednje jutro smo se poslovili od igrišča, škratov, živali v hlevu in gospodarjev, pospravili v kovčke oblačila in vsa zbrana doživetja. Večina otrok je sicer povedala, da bi z lahkoto ostala še kako noč, pa dan kljub temu ni bil žalosten – lepo se je namreč vrniti domov, če te pričakuje vsaj en par rok, ki te bo močno stisnil k sebi. Malo pa tudi zato, ker otroci vedo, da že čez nekaj tednov odhajamo na letovanje. »Jutri gremo pa na morje, a ne?« so spraševali na avtobusu 🙂
Sončki, Lunce ter Čukci in Sovice
