Na prvi pogled bi morda pomislili, da sta vrtec in tradicija dva nasprotujoča si pojma. Vrtec je prostor, namenjen najmlajšim članom naše družbe, ki vsak dan kar prekipeva od vseh novih odkritij in spoznanj. Ob besedi tradicija pa se radi spomnimo na stare dobre čase, na ljudsko izročilo, na domači kraj ali na vonj babičine kuhinje. Novo in staro. Prihodnost in preteklost. Poslanstvo vrtca in tradicije pa je pravzaprav povsem enako. Beseda tradicija namreč izhaja iz latinske besede Traditio, ki pomeni dati naprej. Je predaja načina dela, obnašanja, običajev in prepričanj na mlajše generacije. In prav to je tudi naloga strokovnih delavcev vrtca, ki otroke vsakodnevno opremljamo z znanji, veščinami in vrednotami, da bodo preteklost in sedanjost sposobni kritično vrednotiti ter svet v prihodnosti narediti še lepši.
V enoti Želvica (2. starostna skupina) smo v okviru projekta Etika in Vrednote – Modul Tradicija in tematskega sklopa Po poteh kulturne dediščine želeli s spoznavanjem naše tradicije odkrivati vse lepo, kar se je ohranjalo skozi čas ter nas navdušuje in navdihuje tudi danes. Ker se tradicija prenaša ustno in pisno, pri otrocih pa predvsem z igranjem, smo tako raziskovali tudi mi. Otroci so najprej podrobneje spoznali svoj domači kraj, njegovo kulturo in življenje tu nekoč. Posebno pozornost smo namenili pisatelju Ivanu Cankarju. Obiskali smo njegovo rojstno hišo, knjižnico in kulturni dom, ki so ju poimenovali po njem, si ogledali, kaj vse je našel v enajsti šoli pod mostom in na sprehodih iskali druga spominska obeležja. O znamenitemu someščanu smo izdelali plakat, risali njegove portrete in prebirali njegov Pehar suhih hrušk, ki je na otroke naredil velik vtis.
Tradicija je vonj po sveže zmleti kavi v ročnem mlinčku, je odkrušena skodelica, neštetokrat prelistana knjiga, spomin na dom, vonj babičine kuhinje in dedkovo toplo naročje. Vse to smo se naučili na razstavi starih predmetov, na kateri so imeli možnost sodelovati tudi starši. Tradicija je vendarle tudi nekaj, kar ima za vsakogar lasten pomen. Malčki so se nekaterim predmetom čudili, druge so prepoznali in jih primerjali s sodobnimi, največkrat pa je bilo slišati, da imajo prav tak telefon ali likalnik njihovi dedki in babice. Prav ti so s tradicijo neločljivo povezani, zato smo na obisk povabili babico Metko Turšič, ki je na las podobna tistim babicam iz pravljic, torej taka, za katero se zdi, da hiše nikoli ne zapusti brez cekarja najčudovitejših uporabnih reči, zaloge otroških pesmic, zgodb iz starih dni in nasmeha na obrazu. Z otroki je zapela nekaj pesmic, jim predstavila kolovrat in z njimi izdelala punčke iz cunj.
Ljubezen do ohranjanja tradicije smo delili z otroško pisateljico, pesnico, zbirateljico ljudskih pravljic in predvsem izvrstno pripovedovalko Anjo Štefan, ki s svojim žametnim glasom ohranja umetnost pripovedovanja, s katero se ljudsko izročilo prenaša že od nekdaj. Odprtih ust smo ji prisluhnili tako otroci kot odrasli. V pripovedovanju ljudskih pravljic smo se preizkusili tudi sami, saj si je vsak oddelek izbral slovensko ljudsko pravljico, ki jo je na svoj način predstavil ostalim. Otroci so pravljice podoživljali ob likovnem ustvarjanju in igri z lutkami, naučili pa smo se tudi nekaj ljudskih pesmi, pastirskih iger in plesov. Spoznali smo, da stare igre, pripovedi in pesmi svoje vrednosti zagotovo niso izgubile in da nam njihove preproste modrosti tudi v današnjih dneh pridejo prav.
Preteklost, sedanjost in prihodnost so med seboj neločljivo prepletene. Ob praznovanjih, druženjih in doživetjih, ki so jih navdihnili minuli časi, smo napisali nove zgodbe in dodali svoj košček v mozaik slovenske tradicije. Otroci so imeli možnost pridobivanja pozitivnega odnosa do kulturne dediščine, ki ji je v današnji večkulturni družbi potrebno posvetiti posebno pozornost. Le tako bomo namreč lahko razumeli in spoštovali edinstvenost vsake kulture, ki nas obkroža.
