V sklopu Erasmus+ projekta Waste not, want not smo se podali na raziskovanje hrane. Najprej smo se lotili teme o zdravem življenju. Pomembno je, da se otroci zavedajo, da lahko že sami marsikaj storijo za svoje zdravje, čeprav so stari 5 let. Skupaj smo ugotovili, da za to, da smo zdravi, potrebujemo zdravo hrano, pijemo vodo ali čaj, dovolj počivamo in spimo, se vsak dan gibamo, si redno umivamo roke in celo telo ter se znamo sprostili. Vse to smo počeli skozi cel teden. Nato smo teden posvetili aktivnostim, s katerimi smo poskrbeli za svoje zdravje.
Nato smo se osredotočili na hrano in se odločili, da bomo raziskali, od kod pride hrana. Otroci so znali sami našteti nekaj hrane, ki je zdrava za naše telo, kmalu pa smo prišli do tega, da nam je bolj všeč tista, ki jo je potrebno jesti manjkrat in za naše telo ni ravno zdrava. Preko vsega tega smo otroke spodbujali k poskušanju tistih jedi v vrtcu, ki jih še niso poskusili in marsikdo je ugotovil, da čeprav nekaj na prvi pogled ne izgleda najbolj privlačno, to še ne pomeni, da mu okus ni všeč. Nato smo se srečali z izvorom hrane. Odgovori otrok, od kod izvira hrana, nas je zares nasmejali, a nam istočasno pokazali, da otroci nimajo izkušenj s pridelavo hrane, niti predstave o tem od kod ta pride. To je povsem razumljivo, saj otroci v današnjem času niso neposredno vpleteni v pridelavo hrane, so pa pogosto prisotni pri nakupovanju. Preko različnih enciklopedij, zgodb, kratkih posnetkov, pogovorov in pripovedovanj otrok, ki te izkušnje imajo, smo postopoma spoznali izvor hrane. Tako otroci sedaj vedo, da imamo hrano živalskega in rastlinskega izvora ter kako se ta pridela. Raziskovali smo tudi lokalno in uvoženo hrano. Preko različnih iger smo ugotavljali, da je lokalna hrana bolj zdrava in vsebuje več hranilnih snovi kot uvožena. Hkrati smo se dotaknili tudi okoljskega vidika uvoza hrane. Otroci so spoznali, da njihovo telo dobil več hranilnih snovi od doma ali lokalno pridelane hrane, ki hkrati predstavlja manjši vpliv na okolje. Nato nas je pot vodila do raziskovanja, katere hrane imamo več oz. je več pojemo. Po odgovore smo se odpravili v trgovino, kjer smo le s težavo našli nekaj slovenske zelenjave in sadja ter veliko uvožene hrane. Točno število so si otroci zabeležili na list in njihov zapis jim je kasneje služil za enostavno primerjavo. Nato nas je zanimalo, koliko slovenskih živil lahko najdeno na tržnici. Tam smo se ustavili na vsaki stojnici, si ogledali, kaj prodajajo in si tudi nekaj kupili. Otroci so sami vprašali, kje je hrana pridelana in našli smo samo slovensko hrano. V trgovini in na tržnici smo ugotovili, da otroci kar nekaj živil še niso poskusili, smo jih kupili in nato poskusili skupaj. V vrtcu smo si najprej vse nakupljeno ogledali, potipali, povonjali, primerjali in skozi cel teden tudi poskušali. Vsak otrok si je naredil knjižico okušanj, kamor je narisal posamezno sadje, zelenjavo ali skuhano hrano iz živil, ki smo jih kupili. Kako jim je bilo posamezno živilo všeč, so ocenili z nalepkami. Tako je večina otrok prvič poskusila ingverjev čaj, ki je bil mimogrede všeč vsem, mango, pomelo, grenivko … Iz kupljene zelenjave na tržnici smo skuhali bučno in cvetačno juho. Tisto, kar nas je morda presenetilo, je to, da so prav vsi otroci poskusili vse, kar smo kupili in skuhali. To, da pri tem niso potrebovali nobene dodatne spodbude nam pove, da so bili zelo motivirani in da so ponotranjili pomen poskušanja hrane. V sklop prvega dela našega projekta smo smiselno vključili tudi tradicionalni slovenski zajtrk.
Sedaj je pred nami še raziskovanje, kaj se zgodi s hrano, ko ta postane odpadek in kaj lahko naredimo, da bomo zavrgli čim manj hrane. Glede na vse, kar smo že spoznali in doživeli, je pred nami zagotovo zanimiva pot.
Daniela Žvokelj
Seznam preteklih novic:
[catlist name=”Želvica”]