V toplih dopoldnevih smo se z otroki skupine Mravljice pogosto igrali in hladili v naravni senci na klančini za vrtcem. Sprva so otroci prostor in okolico opazovali, pokazali so zanimanje za lazenje preko PVC gibalnega poligona. Le ta je na nekaterih delih otrokom predstavljal izziv (se skobacati preko »grbine«, ne da bi pri tem padli s poligona), ki so ga nekateri uspešno premagali v prvem poizkusu , drugi pa so bili motivirani za ponovni poizkus premagovanja gibalnega izziva. Ob vsakem ponovnem »obisku« klančine so bili otroci bolj sproščeni, začeli so raziskovati prostor okoli sebe (opazovali so mravlje na drevesnem lubju, po tleh so iskali storže, opazovali različne živali in tudi vrstnike, ki so se igrali na igrišču pod klančino. Eden od dečkov se je opogumil in sezul čevlje, ostali otroci pa so mu sledili. Otroci so tako z bosimi nogami previdno hodili po naravni čutni poti, skrivali so se za drevesi in naju klicali po imenu ter čakali, da jih »poiščeva«. Večino časa sva nasmejane otroke opazovali med njihovo aktivnostjo in spremljali njihov napredek ter sproščenost med igro na prostem. Ko sva vsakodnevno otrokom povedali, da se bomo po zajtrku odšli igrat na klančino, je po igralci odmeval glasen : »Jaaaaa!«.
Otroci skupine Mravljice
Z Jano in Anit
