Z avtobusom smo se odpeljali proti Kranjski Gori, kjer nas je že čakal “Bedanc bus” in nas popeljal v pravljično deželo. Med potjo nam je vodička povedala nekaj nasvetov potem pa smo en, dva, tri, zaprli oči, prešteli do 10 in prispeli.
Pot nas je vodila skozi gozd in kmalu smo opazili Bedančeve pasti za živali, v zraku smo zavohali neprijeten vonj in zagledali kočo. V njej je bila ujeta Mojca, ob njej pa je spal Bedanec. Mojco smo rešili iz kletke in skupaj smo se odpravili proti Brincljevi koči. Tam nas je čakal jezni Bedanec, katerega smo pregnali z glasnim skovikanjem sove. Tekel je tako močno, da se je brcal v rit in se je kar kadilo za njem. Prijazni Brincelj nam je pokazal kočo in nas odpeljal do Kekca.
Kekec nas je odpeljal proti svojemu domu, nam pokazal skrivni rov in skrivnostno omaro skozi katero smo se skrili vzgojiteljicam. Skrili smo se jim na podstrešje, kjer smo se hihitali in okrepčali s Kekčevim kruhom in čajem.
Odpravili smo se tudi do tete Pehte. Pretaknili smo vse kotičke njene koče in odkrili tobogan po katerem smo se spustili na dvorišče. Zapeli smo Kekčevo pesem in pomahali Kekčevi deželi v slovo. Nazaj smo se odpeljali z avtobusom, “velikim traktorjem” kot mu pravi Kekec.
Bilo je super!
Sončki in sončnice